Vodja sekcije: Uroš Cajnko

Telefon: 041 485 524

E-naslov: koranti.kdrogoznica@gmail.com

O sekciji

Korant ali kurent je tradicionalna pustna maska s Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Koranti Rogoznica ohranjajo staro tradicijo maskiranja ter etnografske običaje prednikov na našem območju. Njihovo prvotno poslanstvo je obiskovanje hiš v vaseh Četrtne skupnosti Rogoznica na obrobju Ptuja, udeležujejo pa se tudi karnevalov v Sloveniji in v tujini. Organizirano so pričeli delovati leta 1982 in so najstarejša organizirana skupina na ptujskem. Delujejo kot sekcija Kulturnega društva Rogoznica. Sekcija je nosilec enote obhodi kurentov, ki je razglašena za živo mojstrovino državnega pomena in vpisana na UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Vpisana je v Register nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo in je član Zveze društev kurentov. V sekciji zraven skupine korantov deluje tudi skupina oračev, ki v času pusta, tako kot koranti obiskuje hiše v domačih vaseh.

Zgodovina

Na območju današnje Četrtne skupnosti Rogoznica skrbimo za ohranjanje ljudskega izročila in ga prenašamo na mlajše rodove. Eden izmed običajev je ohranjanje poslanstva lika koranta. V začetku so ohranjali to izročilo zanesenjaki, ki so se združili v manjšo skupino, ta pa je sčasoma pritegnila nove člane in se postopno večala. Leta 1982 je bila zaradi potreb po ureditvi pravnega statusa, ustanovljena sekcija korantov, pod imenom koranti iz Krajevne skupnosti Rogoznica. Skupina Koranti Rogoznica tako velja za eno najstarejših organiziranih skupin korantov na območju Ptuja. Ustanovljena je bila z namenom ohranjati in negovati ljudsko izročilo svojega kraja in dediščino prednikov, ter jo prenašati na mlajše rodove.

Skupina je ob nastanku leta 1982 štela 21 članov, pod vodstvom prvega vodje Branka Cajnka, ki je funkcijo opravljal do leta 1986. Koranti so takrat, enako kot to počno še danes, preganjali zimo po vaseh v zdajšnji Četrtni skupnosti Rogoznica, se redno udeleževali številnih karnevalov ter drugih obiskov in prireditev. Ob ustanovitvi skupine so bila tradicionalna gostovanja Korantov Rogoznica v Slovenski Bistrici, Celju, Rogaški Slatini, Zrečah in Kamniku. Število članov se je v prvih letih obstoja hitro večalo, tako da je skupina leta 1986 štela že 35 članov. Tega leta je postal vodja Marjan Cajnko, ki je skupino vodil med leti 1986 in 1989 ter kasneje ponovno med leti 1992 in 1999.

Skupina je kmalu dobila tudi vabila za gostovanja izven takratne države Jugoslavije. Tako so se leta 1989 Koranti Rogoznica prvič podali na pot v Italijo, na Beneško-slovenski pust v Podbonesco pri Čedadu. Skupino je takrat vodil Franc Zorko, ki je funkcijo opravljal med leti 1989 in 1992. Kot priznanje za dobro delovanje, so leta 1993 iz strani Mestne občine Ptuj prejeli zlati zvonec. Skupina je v naslednjih letih dobila več povabil za gostovanje v tujini, tako so se leta 1993 udeležili folklornega festivala v Perniku pri Sofiji v Bolgariji, leta 1995 karnevala v Gyoru na Madžarskem in leta 1996 dveh karnevalov v tujini, enega v avstrijskem Gradcu, drugega pa v italijanskem Caprivi del Friuli.

Leta 1998 se je skupina udeležila gostovanja v francoskem Parizu, vseskozi pa se je večalo tudi število gostovanj v bljižnih krajih. Tako so v devetdesetih letih med drugim večkrat obiskali Ljubljano, Portorož, Kranj, Cerknico, Velenje in avstrijski Cmurek. Ves čas se je večalo tudi število članov. Leta 1999 je bilo v sekcijo, skupaj z otroci, včlanjenih že 48 ljudi. Tega leta se je prav tako zamenjalo vodstvo sekcije. Vodja je postal Roman Petrovič, ki je funkcijo opravljal do leta 2006. Vsi člani so takrat dobili enake jakne. Leta 2000 so se člani skupine na pobudo takratnega vodje odločili, da bodo enotno nosili rdeče-zelene ježavke, ki so jih do takrat uporabljali le nekateri člani. Omenjene ježavke so kasneje postale njihov prepoznavni znak. Koranti so se v letih 2002, 2003 in 2004 udeležili karnevala v Mohacsu na Madžarskem, leta 2001 pa tudi karnevala v Feldkirchu v Avstriji. Tradicionalno so pričeli na pustno soboto odhajati na Gorenjsko, kjer se še danes udeležujejo karnevalov v Kranju, Radovljici in na Bledu. Redno so se pričeli udeleževati tudi karnevala v Račah.

Zelo pomembno za skupino je bilo leto 2005, saj so dobili princa ptujskega Kurentovanja. Ta je postal Marjan Cajnko v podobi Plemenitega Holeneškega Cajnka VI., na kar so člani zelo ponosni. Njegovo prinčevanje jim je prineslo nekaj dodatnih gostovanj v Makedoniji, Bolgariji in Avstriji. Leta 2006 je postal novi vodja Bogomir Širovnik, ki je funkcijo opravljal do leta 2010. V tem času so si člani priskrbeli tudi nove bunde, kape in rute. Za sekcijo je bilo prelomno leto 2007, saj so ustanovili skupino oračev. S tem ohranjajo aktivne starejše člane v skupini in dodatno negujejo ljudsko izročilo. Vodenje sekcije je leta 2010 prevzel Aleš Cajnko, ki je svojo funkcijo opravljal do leta 2014. K tradicionalnim gostovanjem so dodali tudi obisk na sosednjem Hrvaškem, in sicer v Svetem Martinu na Muri. V letu 2012 je sekcija praznovala 30. obletnico organiziranega delovanja. Izven pustnega časa se sekcija s skupino "Familiae Valerius" udeležuje rimskih dogodkov na Ptuju in v okolici. Skupaj imajo v sekciji Korantov Rogoznica danes okrog 70 članov, sekcijo pa vodi Uroš Cajnko.

Etnografsko izročilo

Korant

Korant ali kurent, kot mu nekateri pravijo, je tradicionalna pustna maska iz Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Po tradicionalnem verovanju naj bi bil korant demon, ki je preganjal zimo in prebujal naravo k pomladnemu življenju in rasti. Imel je kapo, ki je bila zadaj kosmata. Obrazni del je bil iz starega usnja s prišitim nosom in izrezanimi odprtinami za oči ter usta. Imel je dolg rdeč jezik. Kapa je imela rogove iz usnja ali klobučevine, na koncu roga pa je bilo še gosje pero. Oblečen pa je bil v narobe obrnjen ovčji kožuh. Na hrbtu je imel privezan kravji zvonec, v rokah pa ježevko. Videti je bil kakor, da bi pravkar prišel iz pekla.

Med vsemi maskami, značilnimi za okolje, iz katerega izhaja, je prav korant maska, ki v človeku vzbudi posebne občutke, saj je v njem še vedno nekaj skrivnostnega in mogočnega.

Zapis Matije Slekovca iz leta 1887, kronika župnije sv. Marka niže Ptuja:
"… Jedini svoje vrste, prava spaka – je »kurent«. Kurent je preoblečen fant, kateri ima kožuh iz ovčjih kož naopak oblečen tako, da je kosmati del zunaj. Na glavi ima »kurentovo kapo«. Ta je zadaj kosmata, spredaj na obrazu je pa iz starega usnja, katero je navadno belo pobarvano. Na usnju so izrezane šći in usta, nos je pa prišit. Tudi v ustih je prišit dolg jezik iz rdečega sukna. Zgoraj ima kapa dolge rogove iz usnja ali klobučevine, na koncu rogov pa še po eno gosje pero. S tako kapo na glavi je »kurent« videti, kakor bi ravnokar bil iz pekla pobegnil. Da se že od daleč naznanja, ima na hrbtu privezan kravji zvonec. Za brambo ima v rokah močen drog, na čegar koncu je pribita cela ježeva koža. Tako napravljen koraka mogočno po vasi, cepeta in skače, kakor bi se bil s samim luciferjem pobratil. Otroci se ha seveda bojijo, ježevke še bolj kot njega, pa vendar bežijo vsi za njim. Ako se pa za katerim zaleti, je krik in beg, da je joj …"

Korantova oprava

Korant, kot ga poznamo danes je oblečen v ovčji kožuh za katerega je potrebnih od pet do sedem ovčjih kož, odvisno pač od velikosti in postave fanta, ki ga bo nosil. Večinoma so svetle barve, redkeje vidimo črne.

Na glavi ima korant masko, ki predstavlja najtežji del pri izdelavi celotne opreme. Maska je narejena iz ovčjega kožuha, pred drugo svetovno vojno pa so jih izdelovali tudi iz zajčjega kožuha. Za ušesa se uporabijo perutnice, nos mora biti rilčast, podoben svinjskemu rilcu in je posebej prišit na podlago. Pod nosom so brki iz sirka, zobje so iz belega fižola, nanizanega na vrvico. Dolg rdeč jezik je iz rdečega blaga ali usnja in mora biti seveda čim bolj grozovit. Takšen je pernati korant, rogati pa se od njega razlikuje po kravjih rogovih, namesto pernatih, pa ima kosmata ušesa iz kožuhovine. Za ušesa pri pernatih korantih se uporabljajo peresa večjih ptic, puranov in gosi. Na vrhu glave je še dvoje lesenih paličic, ki so prepletene s pisanimi trakovi. Dekleta so jim na masko pritrdile tudi papirnate rože, tako da so kasneje vedele, kateri je njen fant. Narediti korantovo pokrivalo je precej težko, saj se mora glavi dobro prilegati, da ga ne ovira pri poskakovanju.

Koranti se prepašejo z železno verigo, na katero je obešenih pet kravjih zvoncev. Ti morajo dati pri poskakovanju ubrano melodijo. Na nogah imajo gamaše, ki so zelene ali rdeče barve, pletla so jih dekleta na poseben bodičasti način in pa seveda težke delovne čevlje, saj bi bila za koranta kar malce nerodna in neprijetna zadeva, če bi mu spodrsnilo na ledu in snegu v vsej tej težki opravi. Na koncu pa korant potrebuje seveda še ježevko, ki mu je včasih služila za orožje. Ježevko kurent drži v levi roki, saj z desno želi ljudem srečo in mir. Ježevka je tanjši leseni kij, ki ima na koncu prave ježeve bodice. Ježu se sname koža, se posuši in se na koncu pribije na palico.

Celotna oprava je lahko težka tudi več kot 40 kilogramov, zato morajo biti fantje v kar dobri telesni kondiciji, da lahko za pustne dni v njej skačejo naokrog in preganjajo zimo.

Po tradiciji lahko koranti nastopajo od svečnice (2. februarja) pa do pepelnične srede, torej do torka do polnoči, ko nastopi post in se ne sme jesti niti več krofov. V največjem številu se pokažejo v organiziranih pustnih sprevodih (karnevali, fašenk) od pustne sobote do torka. Ponavadi nastopajo v večjih skupinah, ki jih spremlja hudič ali tajfelj. Kamor pridejo, v gostilne ali trgovine, povsod so zaželeni, saj so postali že simbol mesta.

Kako sprejeti koranta

Prihod korantov k hiši pomeni srečo v prihajajočem letu. Pozdraviti jih mora hišni gospodar pred hišnimi vrati. Koranti mu eden za drugim sežejo v roko, zaželijo srečo in mir, nato se primejo za roke in odplešejo »korantov ples«.

Gospodar jih nato povabi v osrednji hišni prostor, kjer je zbrana ostala družina. Na glavi imajo še vedno maske in člani družine poskušajo ugotoviti, kdo se skriva pod katero masko. Ko se fante prepozna, si ti snamejo maske. Ker koranti v pustnih dnevih porabijo ogromno energije in moči, se jim mora ponuditi najboljša jedača in pijača.

Koranti pobirajo robčke, ki morajo biti veliki, bombažni, moški robci. Te jim podarijo dekleta in jim jih privežejo na verigo okrog pasu ali na ježevko. Nemalokrat pa jih od njih kar izsilijo. Več kot ima korant robcev, bolj se lahko postavlja pred drugimi.

Hudiček

Korante navadno spremlja tudi hudiček. Ta je oblečen v rdečo, lažjo obleko, na glavi ima masko iz kožuhovine, v rokah pa drži manjše vile. Njegova osnovna naloga je, da spravlja korante v skupino, tako da se kdo ne izloči ali izgubi. Na kapi so pritrjeni rogovi, šilast nos in dolg rdeč jezik. Ogrnjen je v ribiško mrežo (rabi jo za lovljenje duš in zbiranje darov – klobas…), v rokah pa ima vile ali trizob.

Orači

Med mnoge tradicionalne pustne like na Dravskem in Ptujskem polju ter Halozah spadajo tudi orači, ki za pusta hodijo od hiše do hiše, kjer »vrežejo« prvo brazdo in tako voščijo dobro letino. Skupina oračev je sestavljena iz 2 - 6 "konjev", ki imajo na glavi svečano okrašen klobuk. Oblečeni so v belo srajco, črne hlače in predpasnik. Vlečejo z zelenjem, rožami in trakovi okrašen plug, za katerim je korant. Tudi pokač je podobno svečano oblečen. Skupino spremlja tudi sejalec, ki je nemalokrat moški preoblečen v žensko, ki v roki drži košaro s plevami in grablje.

VI. princ karnevala: Plemeniti Holeneški VI.

Leta 2005 je Marjan Cajnko, dolgoletni aktivni član sekcije, postal princ ptujskega Kurentovanja.

Zgodovinsko ozadje

Šesti princ karnevala za leto 2005 - Plemeniti Holeneški VI. ima zgodovinsko ozadje v liku Rajnprehta Holeneškega, gospodarja Rogozniškega dvorca, ki se nanaša na vas Rogoznico, njegov dvorec in mlin. Vas Rogoznica se z istoimenskim potokom v pisanih virih prvič omenja že leta 1290, dne 20. aprila z imenom »Reusentze« (beri Rojsence). Oblečen je v oblačilo plemiča po modi druge polovice 15. stoletja. Upodobitev pa mu je posodil nasprotnik, ki je kasneje podedoval Rogoznico, plemeniti Herberstein, ki je upodbljen na ptujskem gradu.

Četrtna skupnost Rogoznica, ki se je danes vrasla v mesto in je njegov pomemben sestavni del, je bila v srednjem veku, zanimiva kot posest, nedaleč od mesta, z manjšim primestnim plemiškim dvorom Purgstal. Leta 1466 je Friderik von Rat od salzburškega nadškofa dobil v fevd Rogozniški dvor in dve kmetiji, ki sta mu prinašali dohodek. Posest je imela ugodno lego, saj je ležala ob stari rimski cesti, ki je preko Gorišnice vodila v Ormož. Na posesti je bil mlin, ki ga je imel mlinar Matej. Za Friderikom Ratom je dvorec leta 1478 podedoval Reinprecht Holleneški. Gospodje Holeneški sodijo med stare štajerske plemiške rodbine. Svoj glavni sedež so imeli na gradu Holenek (na avstrijskem Štajerskem). Na slovenskem štajerskem pa so imeli številne posesti, med njimi tudi gospoščino Hrastovec, ki jo je sredi 15. stoletja dobil Andrej Holeneški. Oče Andrej je močno povečal posesti, med njimi je dobil tudi Rogozniški dvor, ki ga je utrdil. Reinprecht Holeneški, ki je bil mlad in je le kratko užival po očetu podedovan Rogozniški dvor, je umrl leta 1479. Za Rajnprehtom, se je pričel velik spor za močno zadolženo zapuščino Holeneških med Hartmanom Holeneškim in Herbersteini. V zapuščino je spadal tudi Rogozniški dvor. Leta 1481 je bila gospoščina Hrastovec sodno dodeljena Herbesrteinom.

Spremstvo in zastava

Vsak plemič je imel nekoč lastno spremstvo in vojake, s katerim se je udeleževal vojn, če ga je poklical cesar. Plemenitega Holeneškega VI. spremlja Slovenjegoriška konjenica. Princ se je vozil v kočiji v spremstvu svojih podložnikov. Najpomembnejši podložnik je mlinar – Matej. Znano je, da na starih ruševinah Rogozniškega dvorca zgrajena kasneje hiša, viden je le še obrambni jarek. Stari Rogozniški mlin pa še stoji. Ohranile so ga marljive roke mlinarjev, ki so mleli žito ob Rogoznici. Del prinčevega spremstva je tudi voz, na katerem se vozi vino in dobrote spečene iz moke z njegovega mlina. Spremstvo nosi prinčevo zastavo, na kateri je grb, ki je razdeljen na štiri polja in ima v sredini še srčno polje. V rumeno-zlatih poljih 1 in 4 je upodobljena čaplja, polji 2 in 3 imata na srebrnem polju prečne kare. V srčnem polju je upodobljena cedilka.

Osnovni podatki

Vodja sekcije: Uroš Cajnko, telefon: 041 485 524, e-naslov: uros.cajnko@siol.net

Namestnik vodje sekcije: Srečko Cajnko, telefon: 031 601 770

Tajnik sekcije: Nino Galun, telefon: 031 565 024, e-naslov: nino.galun@gmail.com

Blagajnik sekcije: Jernej Tili, telefon: 051 239 157, e-naslov: jernejtili@gmail.com

Ostali člani izvršnega odbora: Branko Podhostnik, Jožef Hameršak, Davorin Rašl, Aleš Šalamun, Aljaž Vojsk, Franc Čuček, Bogomir Širovnik in Branko Cajnko